Dijaki (BIC Ljubljana) - program živilsko-prehranski tehnik Erasmus+ Hrvaška 2024

Zadnji dan našega nepozabnega bivanja na Korčuli je končno prišel. Po dveh tednih polnih dela, smeha, raziskovanj in novih prijateljstev se danes poslavljamo od tega čudovitega otoka, ki nam je prirasel k srcu. Zgodaj zjutraj smo se vkrcale na katamaran in se odpeljale proti Splitu, kjer nas je čakal avtobus, ki nas je odpeljal nazaj do šole in v naš vsakdan. Ko se ozremo nazaj na pretekle dni, smo preplavljene s toplimi spomini. Delo na plantažah oljk, ki se nam je sprva zdelo izziv, je postalo prijetno doživetje, še posebej zaradi ljudi, ki smo jih spoznale. Učili smo se o pridelavi oljčnega olja, spoznavali naravo, se smejale ob nenavadnih dogodkih in uživale v neverjetnih razgledih na morje. Sonce, svež morski zrak in vedno prisotni vonj po oljkah so postali del naše vsakdanje rutine. Nekaj trenutkov pa bo za vedno ostalo posebno: Razgledi na sončne zahode z vrhov hribov, ko smo skupaj občudovale igro barv na nebu, so nas povezali na globlji ravni. Osebna srečanja z domačini, njiho

 Zadnji dan izmenjave v Veli Luki, smo dopoldan začele prosto. Nekatere so odšle na sprehod,                  nekatere pa smo pripravile slovenske jedi, skutine štruklje za naše gostitelje, ki so nas celotno izmenjavo zelo skrbno gostili. Po drugi uri smo se peš odpravile do oljarne Zlokić, kjer smo pripravljali tradicionalne Korčulanske jedi. Ko smo prišli tja so nam ponudili slanike, inčune in olive, v Dalmaciji je to navada, da postrežejo gostom. Pripravljali smo kupus na tabak (zeljni listi, krompir, začimbe), žrlovske makarone, ki so značilni za Korčulo, pohan kruh, ki se ga postreže zraven kupusa na tabak, pesto za makarone iz mandljev, bazilike, soli in olivnega olja.  Izvedeli smo da testo za žrlovske makarone ne sme biti preveč mokro, temveč mora biti trdo, zato da se lahko odlepi od palčk. Ko se makaroni med kuho dvignejo dodamo sol v vodo.  Kupus na tabak in pohan kruh smo imeli kot predjed, glavna jed pa so bili žrlovski makaroni s paradižnikovo omako in pesto, za sladico p

  Danes smo začele zgodaj. Po prijetnem zajtrku, smo se odpravile proti nasadom oljk, da še zadnjič letos naberemo te sadeže. Ponovno smo delale na zasebni posesti, kjer smo se trudile čim hitreje in spretno pobrati čim več oljk. Občutek je bil nostalgičen, saj smo vedele, da je to naša zadnja priložnost, da izkusimo nabiranje v tej sezoni.  Ko smo končale in se poslovile od oljčnih nasadov, smo se vrnile domov, kjer smo si vsaka po svoje pripravile kosilo.  Po kosilu pa smo se vkrcale na majhno ladjico, ki nas je popeljala okoli otoka. Vožnja je bila osupljiva – veter v laseh, slana morska meglica na obrazih in občutek popolne svobode.  Po vrnitvi na kopno smo vedele, da nas čaka še ena pomembna naloga – priprava sladice za poslovilno večerjo, ki jo imamo jutri za delavce iz oljarne in plantaže. Odločile smo se za kremšnito, a priprava ni bila preprosta. Ker nam je manjkalo veliko potrebnih pripomočkov in sestavin in smo se morale znajti na star način: vse smo tehtale "na oke&quo

 Danes smo imeli kulturno-športni dan. En del ekipe se je povzpel na Hum, je hrib, ki se dviga do višine približno 376m. Je priljubljena točka za pohodništvo in izlete, na vrhu hriba se nahaja majhna kapelica, posvečena Svetemu Jurija, ki je zaščitnik kraja. Iz Vela Luke do vrha hriba je približno dobra ura hoje, pot pa ni zahtevna. Z vrha se vidi osupljiv razgled na morje in okoliške otoke. Tam si tudi lahko ogledamo vojaško trdnjavo, zgrajeno v času Avstro-Ogrske.  Druga ekipa si je odšla pogledat Bližnjo cerkev Svetega Jožefa. Je najmlajša župnija na otoku, v ustanovitvi župnije začela sodelovati tudi ljudska šola. Danes poleg nje delujeta tudi gimnazija in ekonomska šola. Župnijska cerkev je ponos kraja, zgrajena je bila na pobudo dubrovniškega škofa, v samo dveh letih. Ob sto petdeset letnici gradnje, so cerkev prenovili in okrasili pločnik okoli nje.  Po ogledu cerkve in pohodu smo si naredili kosilo. Po kosilu je bil čas za učenje, nekateri so odšli na krajše sprehode. Pozno pop

Dan se je začel zgodaj, kot običajno. Zjutraj si je vsaka posebaj pripravila svoj zajtrk in se počasi zbrale pred šolo, kjer so nas prišli iskati. Naša destinacija je bila že poznana, a vedno znova čudovita – plantaža oljk, kjer smo nadaljevale s pridnim obiranjem. Ob kosilu smo se družile z našimi gostitelji – sarmo in pire. Obrok je bil resnično okusen, domač in topel. Hvaležno smo uživale v hrani in dobri družbi, saj so nas gostitelji res lepo sprejeli. Po kosilu smo se vrnile nazaj do apartmaja in od tam naprej je bil preostanek dneva naš, popolnoma svoboden. Nekatere smo se lotile šolskih obveznosti in preživele popoldne v znaku učenja in dela, da nadoknadimo zamujeno. Druge so izkoristile prosti čas za raziskovanje in potepanje po okolici, kjer so uživale v naravi, svežem zraku in odkrivanju novih kotičkov. Za večerjo smo šle vsaka po svoje. Nekatere so se odpravile jesti ven in okušale lokalne specialitete, druge pa so si pripravile preprosto večerjo v apartmaju. Pripravile: Anj

 Danes smo se zgodaj zbudile in si pripravile zajtrk, saj smo se ponovno odpravile obirat oljke na privatno posest. Veje, ki so bile previsoko, so odrezali, nato pa namazali z mastjo, da zaščitijo deblo. Ta mast je običajno narejena iz parafinskega olja ali voska. Pomaga preprečiti okužbe in sušenje rane, ki nastane po obrezovanju. Po delu smo se odpravile na kosilo, imeli smo pečen krompir, piščanca in svinjsko meso, za sladico pa so nam pripravili krofe. Nato smo se peš odpravile do apartmajev, kjer smo se preoblekle in se peš odpravile do umetniške delavnice umetnika Anteja. Tam nam je predstavil svoje delo.  Povedal nam je: da se s tem delom ukvarja že deset let, ter da je do sedaj narejenih že tristo šestdeset metrov mozaikov. Tema mozaika je dinamika, prepovedani pa so simboli religije, politike ali reklam. Umetnik je že podrl Guinessov rekord v dolžini mozaika, vendar si želi, da bi dolžina mozaikov presegla sedemsto metrov. Do njega prihajajo vse starostne skupine, ki si izmisl

Danes smo se zbudile že zgodaj zjutraj ter si pripravile zajtrk po svojem okusu. Po hitrem obroku smo se odpravile na delo, saj nas je čakalo obiranje oljk na privatnem posestvu. Pri prijaznem gostitelju smo obirale kar velike in sočne oljke. Ko smo zaključile dopoldansko delo, smo se usedle za kosilo. Danes smo uživale v okusnih špagetih z bogato bolonjsko omako in za sladico še flancate in čokoladna osja gnezda. Nato smo si vzele čas, da se odpočijemo in napolnimo z energijo za preostanek dneva. Po kosilu se je naša skupina razdelila. Nekatere so se odločile za športne aktivnosti in so se povzpele na bližnji hrib, da bi ujele pogled na zahod. Ostale pa smo se posvetile različnim obveznostim za šolo. Ko se je prvi del ekipe vrnil, so pripravile posebno večerjo za Martinovo – rdeče zelje, piščanca in pire krompir. V kuhinji je dišalo po prazničnih dobrotah. Preostale članice skupine, ki smo si želele nekaj drugega, smo si pripravile svojo večerjo, vsak po svojih željah.Ko smo vse ko

 Zjutraj smo se zbudile in se s kombijem odpravile v mesto Korčula. Tam nas je počakala vodička Lučka, ki tam živi že 61 let in je edina Slovenka, ki ima tam licenco vodičke. Razkazala nam je stari del Korčule in nam povedala veliko zanimivosti.  V sedmem stoletju so na Korčulo prišli Slovani, 225 leto je bilo posebno zaradi kronanja prvega kralja Tomislava. Iz Korčule izvira najbolj kvaliteten les črni bor. Obseg mesta Korčula je 920m, višina pa je 27m. V bližini Dubrovnika je samostan, kjer rastejo murve (obmorska drevesa) iz katerih še vedno proizvajajo svilo. V staro mesto sta vodila dva vhoda in to kopenska in morska vrata. Mesto je zgrajeno v tipu ribje kosti in sicer iz morja iz katerega prihaja magistral so ulice ravne, zato da svež veter pride do mesta. Iz kopenske strani pa so ulice ukrivljene, da v mesto ne prihajajo nezaželeni vetrovi. Družine so v mestu živele v hišah z več nadstropji: v prvem nadstropju so imeli sobe, v drugem dnevni prostor, kjer so imeli tudi balkon, v